Članek, ki ga bodo razumele le mame…

Članek, ki ga bodo razumele le mame…

Mame… ja, mame smo čudna bitja. Odkar se naši malčki rodijo, pa vse dokler smo žive, se sekiramo zanje. Mi smo tiste najbolj v skrbeh, tiste, ki vedno vidimo, kaj bi lahko šlo narobe, tiste, ki se stalno tresejo za svoje male junake in princeske. Take smo, četudi nas očetje in otroci ne razumete. Zato… očetje in mulci, kar nehajte brati ta članek, ker ga ne boste razumeli. Piše ga mama mamam – in za vas bo to pisanje nerazumljivo, kot nekakšno šifrirano sporočilo.😊

Zdaj, ko smo same pa lahko povem tudi tisti del resnice, ki je očetje in otroci le redko opazijo: mame znamo biti tudi dovolj močne, da svoje malčke spustimo »s špagce« in jim omogočimo, da si ustvarijo svoje izkušnje in rastejo s svojimi buškami.
Povedala vam bom svojo zgodbo. Tadej je dobil prvi minimoto pri šestih letih in po pravici povedano, sem vedno vedela, da je Elvis (Tadejev oče) sicer kupil sinu motor, vendar ga je v resnici kupil sebi. Vam je to kaj znano? Ker pa je malemu rekel, da je minimoto kupil zanj, je Tadeja nekega dne moral tudi posaditi na ta motorček… In tako se je začelo. Začela sta počasi in previdno, vozila sta se po parkirišču in podobnih površinah. Zgodilo pa se je tudi, da sta nekega dne imela manjšo nesrečo. Tadeju ni bilo nič, se je pa zelo ustrašil in dobro leto ni hotel sesti nazaj na motor. Ker sem bila slučajno tudi jaz prisotna pri tej »nesreči«, sem se tudi jaz, kot vsaka mama, ustrašila in sina nisem prav nič spodbujala naj se ponovno usede na jeklenega konjička.

Potem pa sta se moja dva fanta nekega dne odpravila v Vrtojbo, ker sta ugotovila, da je tam minimoto šola. Ko sta se vrnila domov, sem že po Tadejevem obrazu videla, da mu je bila izkušnja v Vrtojbi zelo všeč. S sijajem v očeh in nasmehom na ustnicah mi je razlagal o pisti, kombinezonu, čeladi, inštruktorjih in povedal je, da komaj čaka, da gre na drugo uro minimoto šole. Tistega dne se je rodila nova ljubezen, močnejša od Lego kock.
Tadej je hodil približno eno leto v minimoto šolo in obadva z očetom sta mi poročala o njegovih napredkih o tem, kaj se je vse naučil. Elvis mi je povedal, kako lepo skrbijo zanj, za njegovo varnost, kako ga postopno učijo, kako so pozorni in ga motivirajo. To, kar se slišala, mi je bilo všeč.
Začeli smo vlagati v to Tadejevo ljubezen. Nov motor, nov kombinezon, čelada, čevlji, rokavice, hrbtna zaščita. Elvis je bil zelo skrben in je izbiral vse te stvari z velikim poudarkom na varnosti. Dirkači padejo, zdaj je bilo tudi meni to jasno, vendar če so primerno zavarovani in če znajo pasti, potem padec ni več nekaj, česar se je potrebno bati.
Tadej je v vožnji napredoval, zato se je pri desetih letih začel udeleževati dirk za državno prvenstvo Slovenije. Prva dirka je bila v Krškem. Jaz ga od tiste »slavne nesreče« še nisem videla na motorju. Pred mano sta bili napeta sobota in peklenska nedelja. Dva dneva čiste groze. Sobota je še nekako šla, ker so bili na sporedu prosti treningi, v nedeljo pa sta mi dirki vzeli deset let življenja. 😉 Komaj sem čakala, da se Tadej pripelje iz piste in postavi motor na stojalo. Ni me zanimala uvrstitev, samo da pride v box živ in zdrav. In je prišel. Živ, zdrav in nasmejan. In vam povem, da mi je odleglo.

Čeprav sem mu obljubila, da bom gledala le eno njegovo dirko, sem šla še na naslednjo in naslednjo in tudi naslednjo. V bistvu sem šla na vse. Še sem ga videla pasti. Če sem se ustrašila? Ja, tisto sekundo, ko je letel z motorja sem se, vendar je bilo vse pozabljeno, ko sem ga videla kako jezno vstaja in hiti do motorja, da bi nadaljeval trening, kot da se nič ne bi zgodilo. Ugotovila sem, da je varen. Da ima dobro zaščito in da so ga naučili, kako je potrebno pasti. Ugotovila sem, da so tudi padci del dirke, vendar so lahko, če je otrok pravilno pripravljen, veliko manj nevarni, kot se to zdi nam, mamam.
Ugotovila pa sem se še nekaj: minimoto je mojemu sinu dal zelo veliko, ne le veselja do dirkanja. Tadej dobro ve, da je v njegovem življenju na prvem mestu šola in da mu bomo dirkanje ukinili, če v šoli ne bo šlo vse, kot mora iti. Poleg šole pa ima Tadej še druge obveznosti: angleščino in karate. In kaj to pomeni? To pomeni, da mora biti silno priden, da lahko dela vse te stvari. Splanirati si mora čas. V šoli posluša bolj zbrano, da se mu doma ni potrebno preveč učiti. Tudi ustno spraševanje, teste, govorne vaje, predstavitve in bralne značke mora vključiti v mozaik svojih obveznosti tako, da mu ostane dovolj časa za dirkanje. Minimoto mu je motivacija. Poleg tega ta šport ugodno vpliva tudi na njegov fizični razvoj. Poglejte kdaj naše male dirkače, kakšni so, ko končajo dirko in si snamejo čelado. Niso »rosno frišni« ampak so boj podobni nekomu, ki je pretekel maraton. Na motorju se je potrebno veliko gibati, da lahko speljejo ovinke, dvigovati morajo motor, paziti morajo na koordinacijo, na koncentracijo, naučiti se morajo obvladovati stres. Dirkanje sprošča adrenalin in otroku dvigne samozavest.

Zato, mame… Nič se ne bojite. Otroka vpišite v minimoto šolo, kjer bodo poskrbeli za njegovo varnost in pojdite ga kdaj pogledat. On bo vesel, vi pa pomirjene. In ko bo dovolj star, da bo dobil prvi motor, vedite, da mu ne bo do divje vožnje po cesti, ker dirkanje po cesti niti zdaleč ni tako zanimivo, kot dirkanje na dirkališču. In tudi če bo s »ta velikim motorjem« kdaj padel, vedite, da bo znal pasti. Zato le pogumno, vpišite svojega nadobudneža v minimoto šolo in nič skrbet, bodo že oni poskrbeli, da bo šlo vse v redu. Vi se le usedite in opazujte njegov ali njen zadovoljen izraz na obrazu.

mama Kristina