Mladi upi slovenskega cestno hitrostnega dirkanja – 2. del

Etien Kantar Božič

Tokrat ti želim predstaviti prijatelja, Etiena Kantarja Božiča oz. TenTena, kot je njegov vzdevek v dirkaškem svetu. Tudi Etien je, tako kot jaz, trinajstletnik. Spoznala sva se, ko sem začel dirkati. Takrat je bil Etien že prekaljen maček in je seveda zmagal v svoji kategoriji. Všeč pa mi je bilo, da si je vedno vzel čas in mi je pred dirko zaželel srečo in mi je po dirki vedno čestital. To sem kot novinec zares cenil.

Etien se je v minimoto zaljubil že pri treh letih, ko je bil na sejmu motociklizma v Luciji. Takrat se je prvič usedel na minimoto. Še nekaj let je minilo, predno je mladi dirkaški up leta 2013 na Vranskem odpeljal svojo prvo dirko. Že naslednje leto je TenTen začel dirkati tudi v tujini, od leta 2016 je v Italiji dirkal pod okriljem ekipe Top – Racing. Etien je bil v Sloveniji dvakrat državni prvak minimota v kategoriji otroci 2, leta 2020 je bil podprvak v kategoriji Open, kar trikrat pa se je udeležil tudi Evropskega prvenstva in vsakič je dosegel lepe rezultate.

Mladi upi rastejo.

Letos pa se je Etien presedel na večji motor, na Yamaho R3, saj si želi priti v sam vrh svetovnega motošporta! In če smo v prejšnjem članku o bratih Krševan rekli, da imata za vzornika Marca Márqueza, midva z Etienom navijava za Valentina Rossija! Imava pa še enega skupnega vzornika, Jana Poropata, ki je bil najin prvi učitelj in vzor v slovenskem minimotu. Etien se je učil tudi s Tilnom Horvatom, Janijem Medošem, Matteom Parancolom, Francescom in Alessandrom Fincom iz italijanske minimoto šole, pravi pa, da mu brez družine, mehanika Jureta, PR-evke Petre, sponzorjev in prijateljev ne bi uspelo.

Etien pred dirko z očetom.

Življenje v dirkaškem svetu ni enostavno, saj je potrebno kar nekaj napora, da se prebiješ na sam vrh. Vendar pa Etien pravi, da je treba vztrajati in predvsem uživati na motorju in v življenju v paddocku, v druženju s prijatelji. »V Italiji sem je naučil več kot v Sloveniji, saj je tam minimoto bolj razvit, čeprav se tudi v Sloveniji zadnje čase lepo razvija. V Italiji je več stez, slednje so bolj tehnične, pa tudi nivo je višji, saj je več dirkačev, več mladih upov dirkaškega športa,« mi pove.

Najslajšo zmago je kljub temu osvojil v Sloveniji. To je bila prva zmaga v kategoriji minimoto Open. V Vrtojbi je v eni sami dirki premagal oba svoja učitelja, Jana in Janija, dosegel rekord steze in osvojil prvo mesto v prvi dirki: »Tisti dan sem ugotovil, da srce in želja po zmagi premagata napor. Naslednja dva dni je vse bolelo …«

Tadej Maver Guštin

Zadnji mladi up dirkaškega športa pa se je izkazalo, da sem jaz. O meni ste že brali v intervjuju, zato bi vam tokrat rad povedal, kako jaz gledam na minimoto svet. Izdal vam bom tudi še kakšno skrivnost, ki je moji prijatelji niso povedali, zato kar berite dalje!

Tudi jaz sem se z minimotom srečal na stezi v Vrtojbi. Priznam, da sem bil zelo vesel, ko sem končno prišel na pravo stezo, saj sem takrat prvič ugotovil, da se da s tem mini motorčkom tudi kaj narediti. Minimoto je namreč hiter, tudi če je majhen. Proizvajalec mojega motorja mi je povedal, da je na dirki izmerjena hitrost zračno hlajenega minimota (tistega, ki ga vozijo v kategoriji otroci 2) tudi 95 km/h. Vodno hlajen motor, tak, kot ga vozim letos, pa doseže hitrosti več kot 100 km/h.

Hitim zmagi naproti.

Prehod na močnejši, vodno hlajen motor je kar velik. V prvi vrsti je motor močnejši. Kot voznik moraš biti veliko bolj pazljiv, saj ti hitro dvigne prednje kolo. Tudi drža na motorju je drugačna in veliko več spretnosti je potrebno, da izpelješ ovinek. Vsekakor pa je veliko lepše voziti vodno hlajeni motor, prvič, ker gre hitreje, drugič pa zato, ker je, kot bi prešel na višji nivo in si vesel, da si sposoben tega prehoda.

Če si želiš dirkati, je vsekakor potrebno začeti z minimoto šolo, potem pa si vsak začrta svojo pot v prihodnost. Dobro pa premisli, če si resnično želiš dirkati. Če voziš le zato, da bi bil frajer, ne boš prišel daleč. Za napredovanje je potrebno biti zagnan, dirkati moraš s srcem in vedno moraš iskati izboljšave, vedno moraš zasledovati zmago.

Detajl mojega minimota.

Meni je dirkanje všeč, ker se na motorju sprostim. Kar naenkrat pozabim na vse obveznosti, glava postane peresno lahka, ne pa tudi prazna. To se je izkazalo še posebej na dirki, kjer sem dosegel najslajšo zmago. V prejšnji sezoni sem bil na stezi v Krškem po startu na drugem mestu. To je proga, kjer je izredno težko prehitevati, zato sem se moral potruditi. Na prvi dirki sem nasprotnika prehitel dokaj hitro, na drugi dirki pa sva se igrala. Študiral sem ga, izzival vedno na kraju, kjer sem ga prehitel prvič in … ko se je sprostil, sem ga prehitel tam, kjer tega ni pričakoval. Na stezi moraš biti vedno malo lisjak! Kako to zgleda pa si lahko ogledaš na video posnetku prav te dirke.

Etiena lahko spremljaš tudi preko njegove spletne strani in Facebooka. Tudi mene lahko spremljaš preko moje spletne strani, YouTube kanala in Facebooka. Lahko pa si pogledaš tudi AMZS-jevo Idealno linijo, kjer redno poročajo o podvigih naših mladih upov cestno hitrostnega dirkanja.