Tretji dogodek pokala Coppa Italia je potekal v Misanu, na še enem svetovno znanem dirkališču. Dva tedna pred nami, se je tu ustavila dirkaška karavana WSBK-ja. Lep dogodek, še posebej, če ste imeli to srečo, da ste ga lahko tako kot jaz, spremljati s tribune Yamahe.
Kako zelo pomembna je kultura motošporta
V Italiji je kultura motošporta na zelo visoki ravni. Na to bi morali biti Italijani ponosni, vsi piloti nimajo te sreče, da lahko rastejo v okolju, kot je njihovo. Na voljo imajo dirkališča, inštruktorje, izkušene dirkače, javnost na njih gleda kot na športnike, ne kot divjake, imajo TV prenose dirk, ljudje poznajo motošport in o njem se govori prav povsod. Italijani so lahko res srečni …
Zase pa lahko trdim, da imam srečo, da živim le streljaj od italijanske meje. Imam starša, ki me podpirata v mojih ambicijah. Starša, ki sta me naučila italijanščino že od malega in ki me prevažata gor in dol na treninge in dirke.
Ko navdih pride na stezi
Toda dirkač na določeni točki svojega športnega življenja potrebuje tudi strokovnjake, saj oče in mama nista več dovolj. Potrebuje dirkače, ki ga spodbudijo, da se izboljša vsakič, ko zapelje na stezo. Take osebe sem srečal že v času minimota. Pod njihovim budnim očesom sem zrasel. Naučili so me, da se vsega ne doseže takoj. In naučili so me, da nikoli ne obupam.
Ko sem prvič vstopil v svet R3-ja, sem iskal nekoga, ki bi ponovno prižgal iskrico, ker nisem vedel, kako naprej s tem novim, velikim motorjem. Tako sem nekega jutra na dirkališču v Pomposi srečal dirkača z veliko začetnico, ki se mi je nasmehnil in svet postavil na svoje mesto. To je bil Alessandro Delbianco.
Od takrat sem se z Alessandrom in njegovo Area 52 Racing še srečal na stezi. Spoznal sem ga kot osebo in kot dirkača. Lahko vam povem, da je Alessandro krasen človek, ki je moral res veliko žrtvovati, da je prišel, tja kamor je danes. Kljub vsem uspehom, ki jih dosega, Alessandro ostaja oseba, ki jo vedno lahko nagovorite, zelo odkrit, pozitiven in vedno drži dano besedo.
Kot inštruktor je DB izjemen. Area 52 Racing je ena redkih akademij, kjer inštruktor (ki je tudi profesionalen dirkač svetovnega kalibra – dirkal je WSKB, zdaj dirka EWC) dela samo z vami na stezi. Točno ve, kaj se vam plete po glavi, kje delate napake in pripeljal vas bo do meje vaših zmožnosti ter še malo čez. Vedite, da vas Alessandro lahko prebere kot odprto knjigo in se z vami igra kot mačka z mišjo, a če boste sledili njegovim navodilom, bodo ob koncu dneva rezultati vidni. In četudi bi ga najraje mahnili, ko se na stezi obrne in vam pomaha z roko, da ga prehitite (daj, daj, počasen si), vam bodo ure, preživete z njim na stezi zelo všeč. Alessandro Delbianco in Alessia Tonini (tudi dirkačica in inštruktorica R3) sta odlična ekipa in poskrbela bosta, da boste na stezi resnično uživali.
Imeti dirkače, ki poučujejo druge dirkače, je neprecenljivo in človek se res veliko nauči. Nekega dne mi je zelo moder človek, s področja, ki ni povezano s športom, rekel nekaj, kar se mi je resnično vtisnilo v spomin: »Bodi kot sova – opazuj vse, kar se dogaja okoli tebe in se uči.« In če ste sova kot jaz, boste z veseljem preživeli čas na stezi s pravimi dirkači, saj se boste veliko naučili. In skušali boste izkoristiti vsako priložnost, da boste na stezi z njimi. Jaz sem na primer tako priložnost izkoristil pred nekaj dnevi, na Yamahinem bLU cRU Camp-u 2024, ko sem se udeležil tečaja flat tracka z motoGP svetovnim prvakom Andreo Doviziosom in Alessandrom Delbiancom, dirkačem CIV SKB in EWC.
Misano – je čas, ko zmagaš in je čas, ko se nekaj naučiš
Včasih pa ti niti vsi učitelji na svetu ne pomagajo, če je pred tabo slab dan. Tako kot tokrat v Misanu. sem že kar nekaj časa hotel dirkati. Sicer sem že pred začetkom vikenda vedel, da bo to verjetno najtežji vikend v prvenstvu. Stezo sem videl samo kot gledalec, še nikoli nisem imel sreče, da bi se pred tem vikendom po njej vozil. Imel sem torej samo 40 minut, da sem jo razumel in se je naučil, potem so me pa že čakale kvalifikacije.
V primerjavi s prostim treningom sem izboljšal svoj čas in Q1 zaključil na enaindvajsetem mestu. Q2 je potekala popoldne, pri precej višji temperaturi kot zjutraj in v slabših razmerah. Časa sicer nisem izboljšal, smo pa našli boljše razmerje za dirko.
V nedeljo so se vremenske razmere precej spremenile. Veter je pihal v smeri zavoja Quercia, ki je bil moj as v rokavu. Na startu sem bil precej živčen, začel sem zelo slabo in takoj izgubil štiri mesta. V prvih štirih ovinkih sem nato pridobil tri mesta.
Takrat pa se je na žalost pokazala moja neizkušenost in naredil sem napako. Ko sem pri Querci hotel prehiteti, sem zaviral prepozno in posledično zapeljal na izletno cono. Nisem obupal, ponovno sem pridobil enaindvajseto mesto in v petem krogu v zavoju št. 13 (ovinek, ki ga odpelješ s hitrostjo okoli 120 km/h) se mi je zaprl prednji konec. Še zdaj, ko to pišem, ne vem, kako mi je uspelo to situacijo rešiti. Težave so se nadaljevale in nisem vedel, kaj naj naredim, da situacijo izboljšam, dokler se dva kroga pred koncem nisem spomnil, kako odreagirati. Žal je rešitev prišla prepozno. Dirko sem končal skupno enaindvajseti z obžalovanjem, a tudi z zavedanjem, da včasih na dirki zmagaš, včasih se nekaj naučiš. Danes sem se na dirki nekaj naučil. Kar precej sem se naučil… 😁
