Če me vprašate, kdo sem, vam bom odgovoril, da sem dirkač. Vsaj jaz menim, da me ta definicija najbolj opredeljuje. Vsi, ki me poznajo, vam bodo povedali, da živim in diham za motorje.
Zame je cestno hitrostno dirkanje več kot zgolj šport, je način življenja, saj kroji moje dneve in me opredeljuje kot osebo. Vse se je začelo kot igra … kaj kmalu pa je življenje na stezi potegnilo vase ne le mene, ampak celotno družino, ki mi stoji ob strani na tej moji športni poti.
Ker bi želel, da bi tudi kdo drug spoznal, če že ne vzljubil ta šport, gradim na treh zame zelo pomembnih vrednotah:
Ko sem bil otrok me je oče vpisal v minimoto šolo, da bi bil, ko odrastem, bolj premišljen voznik.
To je bila odlična poteza, saj se je kot otrok, v varnem okolju in pod budnim očesom inštruktorjev lažje učiti kot v najstniških letih, kjer je pomembno le, kako hitro si upaš peljati skozi ovinek. Skozi igro se naučiš stvari, ki ti v kasnejših letih lahko rešijo glavo.
V vseh teh letih pa sem spoznal tudi, kako pomembna je varnostna oprema. Svoje znanje zato tu delim z vami, saj vemo, da so motošporti lahko nevarni.
Vendar verjemite mi, da te, ko enkrat okusiš stezo, dirkanje na cesti niti malo ne zanima več. Zato dirkajte, vendar z glavo!
Odkar se ukvarjam s športom, sem spoznal, da mi športni duh res veliko pomeni. Ne mislite, da je cestno hitrostno dirkanje edini šport, s katerim sem se kadar koli ukvarjal; treniral sem košarko, še vedno treniram karate, pogosto tečem. Vsak od teh športov mi je nekaj dal, zato bi želel tudi jaz športu nekaj vrniti.
Zame biti športnik pomeni igrati po pravilih, biti fer, spoštovati druge, dajati dober zgled. Tudi ko nihče ne gleda, tudi ko si edini sodnik ti sam.
Lepo mi je, ko lahko razvijam in spodbujam športnega duha tudi skupaj z drugimi mladimi športniki. In če me boste vprašali, vam bom vedno povedal, da mora biti šport čist in fer, brez nedovoljenih sredstev in brez nedovoljenih trikov.
V Sloveniji se o motošportu (z izjemo Tima Gajserja) žal še vedno govori zelo malo in tudi to, kar je povedano, večinoma nima neke strokovne podlage. Na začetku sem bil kar malo razočaran, ko ljudje niso poznali minimota ali prvenstva R3, vendar sem kaj kmalu opazil, da moj šport ni edini motošport, ki ga ljudje ne poznajo. Zato je še ena naloga, ki sem si jo zadal ta, da motošport in predvsem različne panoge cestno hitrostnega dirkanja predstavim širši javnosti.
V ta namen objavljam članke v reviji Študent, sodelujem s spletnim portalom Moto Experience in imam kar nekaj predavanj po Sloveniji o moji disciplini. Tudi v Italiji pogosto predstavljam Yamaho R3.
