Poleti si motoristične dirke običajno predstavljamo pod žgočim soncem, z naravno svetlobo, ki osvetljuje vsak zavoj, in razgretim asfaltom, ki še dodatno oteži delo dirkačev in ekip. Obstajajo pa tudi dirkaški vikendi, ki presenetijo s povsem drugačno atmosfero.
Misano v drugačni luči
CIV Racing Night v Misanu je drugačna. Ko sonce zaide in glavno vlogo prevzamejo žarometi, dirkališče zaživi v popolnoma novi podobi. Cel konec tedna je v paddocku živahno še vse do poznih večernih ur. Tribune se napolnijo z gledalci, ki spremljajo nočne dirke razredov Supersport in Superbike. Vzdušje je povsem drugačno kot na ostalih dirkah italijanskega prvenstva.
Tudi za dirkače, ki ne vozimo v nočnih dirkah, je Racing Night poseben dogodek. Ves dirkaški vikend zaznamuje posebno vzdušje. Za dirkače, ki se na stezo podajo pod žarometi, pa je nočna vožnja še dodaten izziv. Spremeni se zaznavanje steze, vizualne orientacijske točke in tudi asfalt se obnaša drugače, ko pade temperatura. Gre za izziv, pri katerem ne šteje samo hitrost, ampak tudi sposobnost prilagajanja.
V ozadju Racing Nighta pa ostane najpomembnejši del dirkaškega vikenda: delo dirkačev in ekip. Zame se je konec tedna v Misanu začel v petek s prostimi treningi.
Čisto običajen petek
Petek se je začel brez posebnih presenečenj. Na sporedu sta bila samo dva prosta treninga in oba sta potekala gladko. Prosti treningi so namenjeni delu z ekipo in čim boljši pripravi na vikend. Pravi preizkus pa so kvalifikacije.
Kvalifikacije: samo hitrost ni dovolj
Sobota se ni začela najbolje. V Q1 mi je takoj uspelo najti skupino, s katero sem lahko vozil. To je bila prava priložnost za lov na hiter krog. Toda pri poskusu, da bi popravil napako, ki sem jo delal po zavoju Rio 2, sem izgubil stik s svojo skupino. Za menoj ni bilo drugih dirkačev, zato sem se odločil, da se vrnem v bokse in počakam na novo skupino. Z ekipo nismo izbrali pravega trenutka za vrnitev na stezo in kvalifikacije so se končale brez možnosti, da bi izkoristil zavetrje.
Uvrstitev me je razočarala, predvsem glede na potencial, ki sem ga imel. Analiza idealnega kroga je pokazala, da bi lahko svoj čas izboljšal za približno eno sekundo. Tu se skriva tudi čar dirkanja.
Štoparica pove le del zgodbe. Biti hiter je pomembno, a pogosto razliko naredijo tudi pravi trenutek in okoliščine, v katerih vozimo.
Druga priložnost, ki je ni bilo
Q2 je bila priložnost, da popravim uvrstitev.
Tokrat sem uspel voziti v skupini, a je bila težava prav skupina sama. V vsakem krogu je nekdo znižal hitrost, da ne bi bil prvi, ki bi začel hiter krog. Skupina se je tako stalno ustavljala in nemogoče je bilo najti pravi ritem.
Gre za tipično situacijo v razredih, kjer lahko zavetrje prinese veliko razliko v času na krog, kot na primer v Moto3. Vožnja tik za drugim dirkačem zmanjša zračni upor in prinese tudi do sekundo prednosti na krog. Zato nihče noče biti prvi v skupini, ko se začne hiter krog. Tudi tisti, ki spremljate MotoGP, ste zagotovo že videli podobne prizore v kvalifikacijah. Princip je enak, čeprav je v nižjih razredih prednost zavetrja običajno še bolj izrazita.
Ko se skupina strne in dirkači začnejo upočasnjevati, se nemalokrat zgodi, da moraš začeti vijugati med tistimi, ki zavirajo, tistimi, ki pospešujejo, in tistimi, ki iščejo najboljše mesto za zavetrje. Na koncu se tudi ti začneš obnašati tako, kot se obnaša skupina. V par sekundah si del domino efekta. Tako nastala situacija je lahko zelo nevarna, predvsem za nekoga, ki se z njo še nikoli ni srečal.
V Q2 mi ni uspelo sestaviti čistega kroga, zato sem kvalifikacije končal na 21. mestu.
Nedelja z novo neznanko
V nedeljo zjutraj se je vreme odločilo še malo premešati karte in je enačbi dodalo novo neznanko. Močan naliv je poplavil dirkališče in organizatorje prisilil, da so prestavili začetek programa. Večina dirkačev je za dirko izbrala dežne pnevmatike. Nato pa se je, kot se pogosto zgodi v dirkanju, situacija hitro spremenila. Ko je napočil čas za start, se je steza začela sušiti.
Ker sem dirko začel z 21. startnega mesta, je bil cilj nadoknaditi čim več. Startal sem dokaj dobro in zmanjševal zaostanek za skupino pred menoj. Tri kroge pred koncem pa sem skoraj padel. Odločil sem se, da nima smisla tvegati in še dodatno ogroziti rezultata. Cilj je bil torej jasen: dirko pripeljati do konca brez nepotrebnih tveganj in jo zaključiti na 17. mestu.
Naslednja postaja: Cremona
Naslednja dirka bo v Cremoni, na stezi, ki sicer ne sodi med moje priljubljene, vendar kljub temu predstavlja novo priložnost. Cilj ostaja enak: še naprej napredovati, se učiti in najti najboljši način, da pokažem svoj potencial.
