Drugi dirkaški vikend Yamaha R7 Cup Italia 2026 je potekal na legendarnem Autodromo Enzo e Dino Ferrari v Imoli, kjer sem prvič tekmoval na tej stezi z Yamaho R7. To je bila steza, na kateri sem si vedno želel voziti. Imola je namreč eno tistih imen, ki jih poznaš že dolgo, preden sploh razumeš motociklizem. Verjetno je eno prvih dirkališč, ki sem ga videl na televiziji, ko sem z očetom spremljal dirke. Ostala mi je v spominu, čeprav si takrat še nisem drznil upati, da bom nekoč tam dejansko dirkal. Danes so se sanje končno uresničile.
› Zgodba letošnje sezone se je začela na prvi dirki prvenstva: Yamaha R7 Cup Italia 2026: nova sezona, novo moštvo in nov izziv na prvenstvu CIV v Mugellu
Pred prihodom v Imolo so mi prijatelji stezo opisovali kot dirkališče s skoraj cestnim značajem, kjer ni veliko prostora za napake. Po tem vikendu se z njimi strinjam. Izletne cone so v primerjavi s sodobnimi dirkališči precej omejene. Na več odsekih so zidovi zelo blizu steze. Po mojem mnenju Imola ni povsem primerna za sodobne dirke, saj je v nekaterih delih precej tvegana. Kljub temu ostaja ena najlepših stez, na katerih sem imel priložnost voziti.
Analiza steze v Imoli
Autodromo Enzo e Dino Ferrari je ena najbolj ikoničnih stez evropskega motociklizma. Krog se začne na dolgi glavni ravnini, ki vodi do zavoja Tamburello. Gre za hitro šikano levo-desno-levo, kjer je prvo zaviranje odločilno za celoten odsek. Vstop mora biti čist in natančen, saj je že na začetku jasno, da je steza zahtevna.
Sledi kratka ravnina do Variante Villeneuve. Gre za relativno hitro šikano, kjer je izhod pomembnejši od vstopa. Iz Villeneuva nadaljujemo do zavoja Tosa, enega redkih mest, kjer je res mogoče prehiteti. Tukaj sta zaviranje in predvsem pospeševanje ključna. Od tu se steza začne vzpenjati proti zavoju Piratella. Gre za hiter in slep zavoj, ki ga odpeljemo z veliko hitrostjo, brez popolnega pogleda na izhod.
Spust proti Acque Minerali je uvod v najbolj tehničen del. Najprej se spopademo z zelo hitrim desnim zavojem, ki ne razkriva, kaj prihaja za njim. Takoj zatem sledi kombinacija zavojev desno-levo, pri čemer se levi zavoj vzpenja. Ključno je, da smo natančni že v izhodu iz prvega zavoja, saj se napaka prenese v celotno sekcijo.
Od tu dalje steza spremeni ritem. Vstopimo v Variante Gresini (nekdanjo Variante Alta). V tej šikani je ključno, da smo izredno natančni pri sekanju robnikov in stabilni v vstopu. Vsaka majhna napaka se takoj pozna na izhodu. Steza se nato spusti proti zavoju Rivazza, kjer je izhod ključen za pripravo zadnjega dela kroga. Pred nami je Varianta Bassa, ki zaključi krog pred glavno ravnino. Tudi tukaj je pomembno pravilno izkoristiti robnike, saj ta del neposredno določa hitrost na ciljni ravnini.
Prvo srečanje z Imolo in iskanje ritma
Za razliko od drugih dirk na CIV-u (italijanskem državnem prvenstvu v cestno hitrostnem dirkanju) se je vikend začel že v četrtek z dodatnim dnem prostih treningov. Odlična novost za tiste, ki so, tako kot jaz, v Imoli vozili prvič. Trening sem namenil spoznavanju steze in delu z ekipo. Skupaj smo našli nekaj točk, na katerih je še potrebno delati.
V petek sta bila na sporedu zadnji prosti trening in prva kvalifikacija. Postopoma sem dvignil tempo in v zavetrju izboljšal čas kroga. V sobotnih kvalifikacijah sem naredil še en korak naprej, kar mi je prineslo 18. štartno mesto.
Prva dirka: napaka v zavoju Villeneuve
V Imoli sta bili na sporedu dve dirki. V prvi sem bil že od začetka s svojo skupino. Imel sem podoben tempo kot dirkači pred mano, vendar nisem našel prave priložnosti za prehitevanje. Na vsak način sem želel napasti. V četrtem krogu sem naredil napako v zavoju Villeneuve. Nisem izgubil veliko časa, a sem isto napako v želji po ponovnem napadu še enkrat ponovil. Moral bi ostati mirnejši, ponovno najti ritem in ne takoj znova napadati. Dirko sem končal na 17. mestu.
Druga dirka: pesek v Tamburellu in boj s časom
Druga dirka je potekala v nedeljo zjutraj. V prvih krogih sem imel dober tempo in sem bil v skupini za točke. V petem krogu sem pri poskusu prehitevanja v Tamburellu zapeljal v pesek s hitrostjo približno 160 km/h, vendar mi je uspelo ostati na motorju. Na stezo sem se vrnil v enem najbolj simboličnih delov, povezanih z zgodovino Ayrtona Senne. S tem sem izgubil približno trideset sekund, kar je močno otežilo nadaljevanje dirke. Kljub temu se nisem vdal in sem nadaljeval do konca. Ciljno zastavo sem videl kot osemnajsti.
Cilji za Misano
Moja pozornost pa je že usmerjena na naslednji dirkaški vikend, ki bo 25. in 26. julija v Misanu v okviru znamenite CIV Racing Night. Misano mi kot steza bolj ustreza, na njej se počutim dobro. Cilj je jasen: prvi resen rezultat sezone.
