Pred mano je prvi, vznemirljiv dirkaški vikend na italijanskem dirkališču Vallelunga, ki je zaznamoval moj vstop v Yamaha R3 svet.
Velike steze, velike težave
Ko sem se odločil, da grem na “velike motorje”, so mi govorili, da bom imel velike težave, ko bom prišel na velike steze. In v resnici to težave prišle. Steza je kar naenkrat zelo široka, hitrosti se ne morejo primerjati s tistimi doseženimi na kartodromih ali manjših dirkališčih, naučiti se je treba, kje dobiti zunanje referenčne točke, težko je izkoristiti celo površino steze, saj kar naenkrat iz sedmih metrov preideš na take steze, ki imajo širino štirinajst metrov. Skratka, svet se ti obrne na glavo. Da ne govorim o tem, kakšne so razlike, ko te prime v roke profesionalen team.
Ko se vse postavi na mesto
Mi smo si za debi na Yamaha R3 Cup-u izbrali italijanski team RP82 Racing team. In kar naenkrat so težave postale manjše. V dobro delujočem teamu, kot je naš, ima vsak element svoje mesto in vsak ve, kaj mora početi. Hkrati pa team deluje usklajeno in tako, da vsi elementi teama tebi olajšajo delo. Lahko rečem, da je glava našega teama telemetrist Roberto Barbieri, ki s pogovora z mano in s telemetrije ugotovi, kaj je treba popraviti in potem to naroči mehanikom. Za tokratni vikend sta bila moja dva izredno pridna mehanika Giorgio Herdina in Alessandro Colle. Celoten team pa vodi team manager Roberto Perlini, ki je dirigent naše ekipe.
Dirkači so pomemben del teama
Team pa ni le tehnično osebje, v RP82 smo dirkači štirje: Filippo Mantovani, naš Senior dirkač, Carmine Ruotolo in Lorenzo Cavalletto, obadva, tako kot jaz, bLU cRU dirkača. Na Yamaha R3 Cupu se namreč dirkači delimo na Senior dirkače, torej tiste, ki so že dopolnili 20 let in bLU cRU dirkače, tiste, ki dvajsetih svečk še niso upihnili.
Vsi štirje dirkači smo si različni, jaz prihajam iz Slovenije, ostali trije so Italijani, vsak ima svojo dirkaško zgodbo za seboj. Lepo pa je, da smo se že po prvi dirki nekako našli in kaže, da bo vzdušje v teamu prijetno. Žal mi je le za Lorenza, ki se je na dirki poškodoval in ga zdaj nekaj časa ne bomo videli na motorju, mu pa zaželim, da bi se čim prej lahko ponovno vrnil.
Ko zahrumi motor in adrenalin naraste
Dirkaški vikend se je kot navadno začel v petek, s prostimi treningi, ki jih je delno pokvaril dež.
V soboto smo imeli na sporedu dve kvalifikaciji. Lahko rečem, da sta šli v redu, saj sem moj čas popravil za kar 3 sekunde na krog.
V nedeljo pa me je čakala »le« dirka. Že pred začetkom sem bil živčen. Start mi ni uspel, zato sem se moral ponovno priključiti skupini, kar je brez zavetja posebno doživetje. Ko sem videl prvega dirkača pred sabo, nisem popustil in sem ga tudi prehitel. Prehitevanj je bilo še par, nekatera so se končala v redu, druga ne. Dirko sem vseeno zaključil na osemnajstem mestu od štiriindvajsetih prijavljenih dirkačev. Žal mi je, ker vem, da bi, če bi dobro startal, in ne bi izgubil stika s skupino, lahko zaključil dirko s točkami. Ampak to so dirke in dokler se iz napak nekaj naučimo je napaka zgolj izkušnja.
In kaj pravi team?
Tadej je dobro delal, napredoval in izboljševal se je ob vsakem vhodu na stezo ter dosegel 1’57,2 kot najboljši rezultat. Izhodišče sta bili 2’00, to je čas, ki ga je Tadej naredil na testiranju. Motor zdaj prirejamo njegovemu stilu vožnje,
Roberto Perlini pa je še dodal:
Tadej me je v svojem prvem dirkaškem vikendu presenetil. Doseči čas 1’57 na stezi, kot je Vallelunga, sploh ni lahko, saj je Tadej na tej stezi testiral samo 2 dni, poleg tega je to njegovo prvo leto dirkanja na velikih stezah in z velikimi motorji. Tak čas rookieji težko dosežejo. Letošnje leto bo tako leto rasti, da bomo v naslednjem letu postavili temelje za pomembne rezultate.
Sledite mi tudi na naslednji dirki, ki bo 10. maja na dirkališču v Mugellu!
